Demenca Alzheimerjevega tipa je klinično opredeljena s postopnim upadanjem kognitivnih sposobnosti, pri čemer so močno prizadeti spomin, psihomotorični zagon, učenje in konceptualizacija.
Poleg tega lahko pride tudi do nevropsiholoških motenj, kot so oslabljen spomin, težave pri iskanju besed, afazične govorne motnje in apraksija. Med nekognitivnimi spremembami so še posebej pomembni pomanjkanje volje, motnje spanja, psihomotorični nemir in depresivnost.
Postavitev diagnoze demence je čustveno obremenjujoč in pogosto življenjsko spremenljiv dogodek, ki ne vpliva le na posameznika, temveč tudi na njegovo najbližje okolje. Diagnoza je pogosto povezana z anksioznostjo, obupom in brezupnostjo, saj kurativna terapija trenutno ni na voljo. Hkrati pa daje prizadetim priložnost, da sprejmejo pomembne odločitve za prihodnost bolezni, kot so določitev zaupanja vrednih oseb, opredelitev vnaprej izražene volje (npr. pacientova oporoka) in dedovanje.
Zdravljenje demence mora biti multidimenzionalno in prilagojeno posamezniku. Poleg medikamentoznih možnosti vključuje tudi psihološko podporo, delovno terapijo, fizioterapijo, logopedsko obravnavo, zdravstveno nego in predvsem socialno podporo.
Razumevanje demence presega čisto biomedicinski proces in vključuje koncept “osebi prilagojene oskrbe” (person-centered care), ki ga je razvil Tom Kitwood. To pomeni, da se pri razumevanju bolezni upoštevajo tudi socialni, biografski in duhovni vidiki. Način, kako bolezen dojemamo in definiramo – ali jo vidimo zgolj skozi prizmo primanjkljajev ali pa iz perspektive preostalih sposobnosti in virov – bistveno vpliva na pristop do oseb z demenco.