Demenca se razvija postopoma in prve simptome pogosto vzamemo kot običajne znake staranja. Hitreje kot se postavi diagnoza, tem bolje lahko prizadete osebe in njihovi svojci načrtujejo zdravstvene ukrepe in oskrbo.

Zgodnje odkrivanje demence omogoča pozitivno vplivanje na potek bolezni in prilagoditev vsakdanjega življenja v zgodnji fazi. Toda katere metode so resnično zanesljive?

Kateri postopki testiranja so na voljo?

Diagnostika demence vključuje različne teste, ki združujejo kognitivne, nevrološke in slikovne postopke. Najpomembnejši postopki testiranja demence vključujejo:

• Nevropsihološki testi: testi kognitivnih sposobnosti, kot sta „Mini-Mental Status Test“ (MMST) ali „Montreal Cognitive Assessment“ (MoCA), pomagajo oceniti spomin, pozornost in jezikovne sposobnosti.
• Krvni testi in biomarkerji: nove raziskave kažejo, da lahko nekatere beljakovine v krvi kažejo na nevrodegenerativne bolezni.
• Slikanje: MRI in PET omogočata podroben pregled možganov in pokažeta morebitne spremembe.
• Analize cerebrospinalne tekočine: s preiskavo cerebrospinalne tekočine lahko odkrijemo beljakovine, značilne za Alzheimerjevo bolezen.

Omejitve diagnostike demence

Čeprav je prišlo do velikega napredka pri zgodnjem odkrivanju demence, ni nobenega testa, ki bi lahko diagnozo s stoodstotno gotovostjo.

Na testiranje je vedno treba gledati širše in mogoče so tudi napačne diagnoze. Poleg tega lahko kognitivne motnje povzročijo tudi druge bolezni, na primer depresija ali pomanjkanje vitaminov.

Sklep: Kombinacija testov zagotavlja najboljšo diagnozo

En sam test za demenco ne zadostuje za postavitev zanesljive diagnoze. Najvišjo stopnjo gotovosti zagotavlja celovita diagnoza demence, ki združuje različne postopke. Kdor opazi opazi spremembe v spominu ali orientaciji, naj čim prej poišče zdravniški nasvet – kajti prej kot je demenca odkrita, boljše so možnosti zdravljenja.